Novega Mitsubishi-ja L200 prvič zapeljali pri nas

Pri slovenskem predstavništvu Mitsubishi-ja so nam manj kot dva meseca po svetovni premieri modela L200 že omogočili praktični preizkus po zanimivi tridesetkilometrski progi, ki nas je peljala izven glavnih cest, deloma pa tudi po makadamu in gozdnih kolovozih.

Toda za L 200 je bila to mala malica, saj je preizkušnjo premagal kot za šalo s pogonom na zgolj zadnji kolesni par. Tudi v šesti generaciji je ostal kleni terenec s šasijo, reduktorjem in togo zadnjo premo, a je kljub temu še vedno dovolj udoben za vožnjo po asfaltu – ampak le če je ta dovolj gladek. Tudi izboljšana zadnja toga prema ne zmore čudežev. Različico z ročnim menjalnikom, kakršno smo preizkusili, zahteva malo več pazljivosti kot tista z avtomatskim. Peljali smo se tudi po avtocesti in po tej izkušnji potrebno je pohvaliti »zvočno« udobje.

Velja pa poudariti, da so modelu L 200 poleg novo oblikovane pločevine in plastike dodali številne sisteme, ki smo jih vajeni pri cestnih modelih in povečujejo varnost v urbanih območjih, kjer ti avtomobili prevozijo večino poti – kljub njihovi terenski zasnovi.

Zahtevne podlage so za L200 domače okolje.

Z Mitsubishi-jem se nam je uspelo tudi malo zapeljati po brezpotju, ki je pravi življenjski prostor zanj. Ko vključite prednji pogon in reduktor, je rezultat takšen, kakor, da bi mu »obuli« gosenice. Razveseljiva je velika nosilnost, saj zlahka kamor koli dostavite kubični meter plinskega olja za gozdarske ali gradbene stroje ali pa hrano in pijačo v kakšno težko dostopno kočo. Najsibo podlaga blatna, zasnežena, peščena ali kamnita, L 200 vas zlepa ne bo pustil na cedilu. Saj je res, da so nekateri terenci udobnejši, ampak tega ne zmorejo.

Če je vrtljivi gumb obrnjen čisto desno, je L200 nezaustavljiv.

V naslednji številki boste lahko prebrali tako poročilo s premiere L 200 v Španiji kot vtise s preizkusne vožnje na Vranskem. (emi/foto emi)

Delite